Vas je strah poroda brez partnerja, ne veste kaj pričakovati? Pogovarjala sem se z bodočo mamico in tremi mamicami, ki so rodile pred kratkim in za vas pripravila 5 nasvetov za PRIJETNO PORODNO IZKUŠNJO <3

Tiste, ki ste v zadnjem trimesečju svoje nosečnosti ste prejele informacijo o tem, da je prisotnost partnerja pri porodu začasno onemogočena, prav tako obiski očeta v porodnišnici. Za nekatere je bil to šok in morda se je strah pred nepričakovanim, še posebej, če gre za prvi porod, še povečal.

Vsaka mamica se z nosečnostjo in pripravo na porod sooča na svoj način. Večinoma se  ženske zelo umirijo, poslužujejo se bolj zdravega načina življenja, se lotijo ustrezne vadbe za nosečnice  – skratka se soočijo s situacijo in iščejo njim ustrezne načine, da se ob misli na porod počutile močne in samozavestne.

Sanjarjenje…

Običajno mamice malo sanjarimo o idealnem porodu, kako bo vse potekalo, kakšen porodni načrt bomo vzele s seboj in kako nam bo ob tem ob strani seveda stal partner.

Ko sem bila sama noseča, sva se s partnerjem veliko pogovarjala, dajala sem mu nasvete kako me bo moral miriti, kako mi bo moral pomagati dihati, kako in kje me bo masiral in kako bo moral teči po sestro, če in ko bom tako hotela. 🙂

In puf…ta ideal mi je odvzet. A kar mirno mamice. Smo močnejše kakor mislimo.

 Moja izkušnja…

Naj povem samo en kratek primer – tudi sama sem se celih devet mesecev v prvi nosečnosti aktivno, na svoj način pripravljala na porod (zdravo jedla, se gibala, delala vaje za medenično dno, brala knjige o porodu,…) a sem v zadnjem hipu izvedela, da se deklica ni obrnila in da bodo naredili carski rez. Tudi to je bil kar velik šok – zdelo se mi je kot bi mi nekdo vzel sanje, vse znanje iz šole za starše o porodu je bilo….kar nekaj. Bila sem žalostna, razočarana – a naj vam povem, da je bilo vseeno vse ok in lepo. Partnerja sicer res ni bilo ob meni ob samem porodu a imela sem čudovito ekipo, sestra me je božala po obrazu, se pogovarjala z menoj. Tudi ve ne boste same.

Da pa bi se situacijji kar najbolj približala sem se pogovarjala najprej z eno nosečnico, ki bo rodila v aprilu, da bi jo povprašala o tem kako se ji vse skupaj zdi, kako se počuti, kaj meni partner in podobno.

Vas zanima kaj je povedala nosečnica?

Ugotovila sem, da je najprej SITUACIJO SPREJELA. Tako je, varnost je na prvem mestu in nimamo kaj. – in prav ima. Poleg tega se je na situacijo odločila gledati pozitivno in celo malo humorno.

Pošalila se je, da ji ni jasno kako bo vso prtljago, ki jo mora že takoj vzeti s seboj sama prinesla do porodne sobe. Partner ji bo na vhodu predal torbo za novorojenčka, pa torbo z oblačili za domov in VSO HRANO plus lupinico. »Najbolje, da se pripeljem z avtom za golf 🙂

Res se bo potrebno posloviti od partnerja na vhodu v porodnišnico a verjamem, da je ekipa na to pripravljena in vam bodo seveda pomagali. Brez skrbi.

»Nimamo kaj – najbolj mi je žal partnerja, ker mu bo odvzeta ta izkušnja, ta bližina. »

Potem se je pohecala še, da bo to kraljevi otrok – da ga bo lahko ostalim pokazala le in zgolj z domačega balkona.

Skratka pravi, da se je na porod pripravljala, da se ne boji in da ve da to fizično zmore. Meni celo, da bi bilo možno, da bi porod hitreje potekal, ker bi bil fokus resnično usmerjen v babico in vsi vemo, da je za lepo porodno izkušnjo treba slediti ravno babici, jo poslušati…Odločila se je tudi, da bi rodila v Postojni, kjer bi si najela t.i. nadstandardno sobo, ki je sicer plačljiva a si želi, da bi bila v sobi v tem času sama.

Kaj pa so povedale mamice, ki so že rodile…

Prva mamica je imela carski rez in je povedala takole:

” Pozdravljeni. Lahko delim svojo izkušnjo. Sicer sem rodila s CR. Ampak, če sem jaz preživela, bo vsaka. Ker jaz se bojim vsega kaj je povezano z bolnišnicami …. Že ko sem morala dati kri, sem 1 teden prej doma umirala od strahu 🙂  Tako, da si lahko predstavljate kakšen strahopetec sem. Zdaj pa sem vse zmogla sama .”

Ljubljanska porodnišnica:

Rodila sem v Ljubljani, v porodnišnico me je pripeljal partner, ker sem imela tisti dan kontrolo rasti ploda, saj je v zadnjem mesecu premalo pridobivala in je bil po UZ premajhen trebušček. Po pregledu so ugotovili da sem odprta 3-4 prste. Dali so mi možnost da odidem domov in ob prvem znaku pridrvim nazaj v porodnišnico, ker sem le drugorodka in se zna vse skupaj odvijati zelo hitro in imam kar daleč do porodnišnice sem se odločila, da ostanem tam. Strinjali so se z mano in sledil je še ctg, kateri ni pokazal nobene aktivnosti. Nato je sledil klistir in odhod v porodno sobo.

Po nekje uri po prejetju klistirja so me odpeljali v porodno sobo, tam me je sprejela babica ki je ravno končevala izmeno, zato sva se le malo pogovarjali dokler ni prišla babica, ki me je spremljala do konca poroda. Najprej s(m)o čakali da se morda popadki zaradi klistirja začnejo sami in nekje po 2-3 urah, ko še vedno ni bilo nič so mi dali umetne popadke.. malo pred tem so mi pripravili še epiduralno, vendar je niso še “zaštartali” ker popadkov še ni bilo. Po cca 10 min so se popadki začeli in takoj so bili na 2 minuti. Počakali smo par popadkov, jih skupaj z babico predihala in nato so vključili epiduralno, ki mi je skrajšala dolžino popadka.. po slabi uri od prejetja umetnih popadkov sem rodila.

Z babico sem bila super zadovoljna. Najbolj sem se bala tega, da nebi imela tako super babice, vendar je bil strah odveč. Vmes, ko smo čakali da se po klistirju popadki morda začnejo sami od sebe so me več ali manj pustile samo, prišle so me pogledat vsakih 15-20min in vprašat če kaj potrebujem, ali je vse v redu ipd. Nimam ene slabe pripombe glede poteka poroda, občutka da so me pustile samo nisem imela saj mi je pasalo da malo oddremam dokler lahko. Ker nisem nič jedla so mi tudi dali “hrano” v žilo. *Opa po klistirju so mi predrli še mehur in smo zato čakali na popadke*

Z oddelkom in sestrami tam sem bila tudi zadovoljna, čeprav niso vse stalno nosile mask. Prosila sem, da želim domov takoj ko bo mogoče, saj mi je bilo važno le, da čimprej pridem domov, kjer je možnost okužb manjša. Po pregledu punčke in ker je bilo z obema vse ok so naju potem na mojo željo le spustili domov že 2 dan.

To je to. Partnerja sem močno pogrešala, morda najbolj v tistem času ko sem čakala na popadke in tiste 3 ure po porodu, pa tudi obiske potem naslednji dan ko si lahko malo oddahneš. S sabo sem imela vsega dovolj, le hrane vedno premalo 🙂

Še malo in bodo z vami male nogice 🙂

In še tretja zgodba iz NOVEGA MESTA:


Ko sva izvedela, da sem noseča, sva bila presrečna. Sama nosečnost je potekala brez komplikacij, vmes sva se vselila v hišo. Oba sva hodila na šolo za starše in ves čas načrtovala, da bo partner pri porodu zraven. Za oba je to prvi otrok, tako da je bil občutek pričakovanja in vznemirjenja toliko večji. Prišel je februar, z njim pa tudi že porodniška, pripravila sva vse stvari za otročka. Konec februarja me je že počasi začenjalo skrbeti, kako bo s prisotnostjo partnerja pri porodu, ker so že v Evropi poročali o prisotnosti koronavirusa, in vedela sem da bo le vprašanje časa, kdaj bomo pri nas potrdili prvi primer, in da se zna še vse spremeniti. Prišel je 10. marec in v NM so prepovedali prisotnost partnerja pri porodu. Kar nama je ostalo je, da sva spremljala ostale porodnišnice (Celje, Brežice, Ljubljana…) kje bo prisotnost še dovoljena in upala, da najin otrok pride kak dan prej na svet, predno prepoved doseže vse bolnišnice.
Žal sva padla v to prepoved notri, saj sva se v porodnišnico odpravila 20.3. Bom tako rekla, v porodnišnico sploh nisem hotela iti, ker sem vedela da bom sama, brez partnerja, a druge pač ni bilo. Skupaj sva prišla zgolj do vrat porodnišnice, dlje ga niso spustili. Občutek je bil grozen – tako meni kot njemu. V avtu je čakal še kakšno uro, da sem mu sporočila da me bodo sprejeli in da gre lahko domov. Vse skupaj je trajalo skoraj 24h, od tega sem bila v porodni sobi 14 ur. Vsa čast babicam in porodničarki, ker so bile vse zelo prijazne, a še vedno obstaja občutek da so naju oropali nečesa najlepšega. Prav tako so mi zavrnili epiduralno analgezijo, z obrazložitvijo, da to v teh časih ni nujen poseg. Tako da obvestilo v NM, da se glede epiduralne prilagajajo posameznici, ne drži. V kolikor bi bil partner prisoten, bi me lahko bodril, tako pa sva se slišala samo po telefonu, ko sem ga obupana klicala, da tega ne bom zmogla, da so bolečine prehude. Po 14h je uspelo z umetnimi popadki in predrtjem plodovih ovojem in najina štručka je bila tu. Edino kar sem lahko naredila, je da sem poklicala preko videoklica, da jo je lahko videl. Na koncu se je izkazalo, da morava v porodnišnici ostati dlje časa, ker stučka dobiva antibiotik. Minilo je 7 dni, partner otroka sploh v živo še videl ni. Sem vesela, da otrok pridobiva na teži in raste, hkrati pa imam slabo vest zaradi partnerja, ker otroka zaradi prepovedi obiskov ne sme videti. Zdi se mi, da bi določene stvari še vseeno mogle ostati – četudi omejiti na zgolj en obisk v času hospitalizacije. Srčno upam, da greva z otrokom čimprej domov, da bomo končno lahko skupaj kot družinica. Vprašanje pa je, kdaj bom to izkušnjo lahko pustila za seboj in se spominjala samo lepih stvari in kdaj bo to lahko ta seboj pustil tudi partner.

Kot lahko vidite mamice različno gledajo na situacijo – in ja je težko in zares sočustvujem z vami a ne preostane vam drugega, da se na to situacijo psihično pripravite, zadihate in si pomagate z našimi nasveti 🙂

  • SPREJMITE NASTALO SITUACIJO – vem, da gledano s čustvi ni lahko, ko pa pogledamo na situacijo z razumom vemo, da je za naše zdravje najbolj pomembno, da se držimo ukrepov.
  • GLEJTE NA STVAR POZITIVNO – malo se pohecajte, napišite seznam stvari, ki jih mora postoriti bodoči očka medtem, ko vas ne bo – morda tudi njemu namenite kakšno lepo besedo v skrivnem pismu morda.
  • OPREMITE SE Z ZNANJEM – mnogo bolj samozavestne boste, če se boste na porod tako ali drugače pripravile. Alja Malis vem, da je na facebooku delila brezplačne online videe o pravilni tehniki dihanja, tudi spletna šola za starše VEVA te dni ogromno energije posveča ravno pripravi na porod.
  • SPROSTITE SE MED PORODOM – najprej verjemite vase. Če vas je strah je to normalno a strah ohromi telo in duha, zato si ne dovolite, da vas le ta preplavi. Dihajte, oprite se na babico, ki bo z vami. Dokazano je, da če se ženska med porodom počuti varna le ta mine lažje in z manj bolečinami. Pravijo, da sproščena čeljust pomeni tudi sproščenost materničnega vratu.
  • ZAUPAJTE VASE – morda menite, da tega same fizično ne boste zmogle – a telo BO. V telesu se sprožijo kemični signali, ki telo usmerjajo k pravim dejanjem – krajšanje in mehčanje materničnega vratu, krčenje maternice – to ciklično delovanje telesa se bo dogajalo ne glede na to ali vi mislite, da zmorete ali ne in ravno zato vam bo uspelo. Na vas pa je, da se zavestno odločite, da bo zaradi vas in vaše male štručke to pozitivna izkušnja.

Želim vam lepo porodno izkušnjo in upam, da boste imeli čudovite babice, ki vam bodo stale ob strani. Imejte v mislih, da kmalu pa prejmete najboljšo pomoč za celjenje vseh ran – to je vaš dojenček, ta bližina in moč. Uživajte, crkljajte se, prijemajte male prstke in pazite nase.

OBJEM. Sara

Napišite komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja